Stanje človeškega dotika – koristi, ovire in rešitve

Ali postajamo družba brez dotikanja? Nova globalna raziskava razkriva, da je človeški dotik ključen za srečno in izpolnjeno življenje, a je njegov obstoj kljub temu v nevarnosti po vsem svetu.

Devet od desetih ljudi širom sveta meni, da je človeški dotik ključen za srečno in izpolnjeno življenje.

Dotik nas dela človeške – zaradi njegovega pomanjkanja se počutimo osamljene

Vse oblike človeškega dotika pa niso enake, nekatere so bolj zaželene kot druge. Prijateljski objem, poljub partnerja na lice ali pozdrav kolega s pestjo ali petko so vsekakor bolj zaželeni kot na primer trepljanje neznanca. Kljub različnim željam po fizičnem dotiku pa izsledki globalne raziskave kažejo, da ima dotik za večino ljudi izjemno pozitivno konotacijo. Najpogostejše asociacije, ki so jih imeli sodelujoči z dotikom, so ljubezen (96 odstotkov), naklonjenost (96 odstotkov) in skrb (95 odstotkov). Ideja skrbi za drugega je v glavah ljudi tesno povezana s človeškim dotikom, kar enako velja za vse starostne skupine in geografska območja. Devet od desetih ljudi širom sveta meni, da je človeški dotik ključen za srečno in izpolnjeno življenje. V današnjem izjemno razdeljenem svetu mehurčkov, sovražnega govora in pretiranega strankarstva je pomembno, da se ljudje ne glede na starost, spol ali poreklo povsod strinjajo s to izjavo.
Ta enotnost se odraža tudi pri drugih merilih dotika: 87 odstotkov vprašanih se strinja, da je človeški dotik bistven del skupnosti in da pomanjkanje človeškega dotika lahko povzroči občutek izoliranosti in osamljenosti, tudi če smo obkroženi z ljudmi; 85 odstotkov se jih strinja, da je dotik tisto, kar nas dela človeške; 81 odstotkov pa jih verjame, da lahko zaradi pomanjkanja človeškega dotika hitreje doživljamo stres. Kot raziskovalci smo se vprašali: ali je pomanjkanje človeškega dotika posledica našega življenjskega sloga? In ali je lahko več človeškega dotika zdravilo proti negativnim trendom sodobnega časa?

»Na podzemni železnici sem videl moža, ki je zajokal, pa se ni nihče zmenil zanj – ne želim biti del takšne družbe.«

Za dve tretjini ljudi dotik ni del njihovega vsakdanjega življenja

Naša raziskava je pokazala, da večina ljudi ni deležna toliko dotikov, kot bi si jih želeli. Ko smo udeležence povprašali, kakšne vrste dotikov so izkusili in kako pogosto, jih je 64 odstotkov odgovorilo, da dotik v njihovem življenju ni nekaj vsakdanjega, 72 odstotkov pa jih je izrazilo željo, da bi jih nekdo večkrat objel. Skoraj ena petina vprašanih na dan pred intervjujem ni imela sploh nobenega fizičnega stika. Še več, ljudje niso samo nezadovoljni s stopnjo dotikov v njihovem osebnem življenju, temveč se polovici vprašanih tudi zdi, da je v zadnjih letih upadla tudi stopnja dotikov v družbi na splošno. Vse te ugotovitve nakazujejo rastoč trend pojava, ki ga strokovnjaki imenujejo »lakota po dotiku« ali pomanjkanje dotikov – in nekatere skupine so bolj ranljive kot druge.

Podatki kažejo, da imajo ljudje, ki živijo na severni polobli, na splošno hujše pomanjkanje dotikov kot tisti, ki živijo na južni polobli. Medtem ko je 17 odstotkov vseh vprašanih dejalo, da na dan pred intervjujem niso bili deležni nobenega dotika, pa je bila ta številka višja na primer v Združenem kraljestvu (29 odstotkov), Nemčiji (28 odstotkov) in Franciji (21 odstotkov). Po drugi strani je bil odstotek nižji v državah, kot sta Brazilija (12) in Indija (10). Zanimivo je dejstvo, da si ljudje v tistih državah, kjer izkušajo največ dotikov, le-teh tudi najbolj želijo. 72 odstotkov vseh vprašanih je izrazilo željo, da bi bili deležni več objemov; v Indiji je bilo takšnih 82 odstotkov in v Braziliji 81 odstotkov, medtem ko jih je bilo v Nemčiji 63 odstotkov in v Združenem kraljestvu 64 odstotkov. »Podatki nam kažejo, da ljudje, ki živijo v bolj ‘dotiku prijaznih’ kulturah, na primer v Južni Ameriki, bolj verjetno prepoznajo vrednost dotika in ga bolj iščejo v vsakdanjem življenju,« razlaga dr. Natascha Haehling von Lanzenauer, raziskovalka v podjetju Happy Thinking People, neodvisnem raziskovalnem inštitutu, ki je izvedlo diskusije fokusnih skupin pred kvantitativno raziskavo.

Poleg kulturnih razlik so podatki razkrili tudi razlike v doživljanju dotika med starostnimi skupinami. Ne bi nas smelo presenetiti, da milenijci, stari 20–35 let, in tisti, ki imajo v gospodinjstvu otroke – ne glede na spol – glede na dnevnike dotikov doživljajo več dotikov. Skupno 69 odstotkov vprašanih je poročalo, da je dotik drugih ljudi običajen in naraven del njihovega vsakdanjega življenja in da prejemajo najrazličnejše oblike dotikov od različnih ljudi. Na dan pred intervjujem so ti ljudje tudi pomembno bolj verjetno objeli druge ali jih držali za roko. Ne glede na to, ali gre za tradicionalne oblike fizičnega dotika, kot so objemi, držanje rok ali ljubkovanje, ali pa spletne oblike stikov, kot je videoklepet, so osebe iz te starostne skupine in tisti, ki imajo otroke, vsak dan deležni obilo dotikov. To pa ne velja za vse starostne skupine.

Nad 50 in v pomanjkanju dotikov?

Ko govorimo o dotiku, se ljudje v starostni skupini med 50 in 69 let soočajo z edinstvenimi izzivi. Bolj verjetno kot osebe drugih starostnih skupin živijo sami ali v majhnih gospodinjstvih oziroma imajo zdravstvene težave, ki predstavljajo ovire za dotik. Pojav trenda »jedrne družine« v zadnjih desetletjih, upad števila porok in daljša pričakovana življenjska doba po vsem svetu so izjemno povečali možnost, da starejši ljudje živijo sami in ne s partnerjem ali v večgeneracijskem gospodinjstvu. Ljudje v starostni skupini 50–69 let so po vsem svetu poročali o manj človeških dotikov v vsakdanjem življenju kot druge starostne skupine, vključno z manj objemi, lahnimi dotiki roke med pogovorom ali priložnostmi za crkljanje. Po drugi strani je zanimivo, da čeprav doživljajo manj dotikanja, ga ta skupina ljudi ne želi nujno več, saj jih je samo 63 odstotkov izrazilo, da si želijo več objemov, medtem ko si je tega med vsemi sodelujočimi želelo 72 odstotkov. »Zdi se, da ljudje prilagodijo svoja pričakovanja glede dotikov, ki jih izkusijo v vsakdanjem življenju, svojim okoliščinam,« je dejala dr. Antje Gollnick z raziskovalnega inštituta Mindline, ki je vodil študijo znamke NIVEA. »Če živijo sami ali imajo zdravstvene težave, ki jim preprečujejo pogoste dotike, se navadijo na to, da si želijo manj dotikov, saj se tako izognejo razočaranju.«

oseb meni, da se zaradi pomanjkanja človeškega dotika lahko počutimo osamljeni, tudi če imamo veliko stikov na družbenih omrežjih.

oseb meni, da vse več virtualnih stikov zmanjšuje sposobnost empatije.

vprašanih ima zelo natrpan urnik; včasih si ne vzamejo dovolj časa za povezovanje z drugimi.

ljudi meni, da preživijo preveč časa na družbenih omrežjih; ta čas manjka za osebne stike.

Tempo sodobnega življenjskega sloga nas žene – in drži – vsaksebi

Študija znamke NIVEA o človeškem dotiku je ugotovila, da številni trendi ustvarjajo nove in trajne ovire za človeški dotik. Živimo v družbi, ki je vse bolj mobilna, več ljudi kot kadar koli doslej se odseli stran od svoje družine in okolja, v katerem so odrasli. Vzroki so zelo različni, od geopolitičnih sporov do poklicnih priložnosti ali osebne rasti. Inovacije v osebni tehnologiji in izboljšan širokopasovni internetni dostop po vsem svetu so omogočili, da ostanemo povezani z ljudmi, ki jih imamo radi, in tkemo nove vezi bolj virtualno kot osebno. In sprememba družbenih norm je prebudila vprašanja o tem, katera vrsta dotikov je primerna. Vpliv teh trendov na kakovost in pogostost človeškega dotika se odraža v raziskavi znamke NIVEA. Sprejemanje tehnologije, narava sodobnega življenjskega sloga, kulturne in družbene norme ter osebna negotovost – vse to so po mnenju sodelujočih razlogi, zakaj se ljudje manj dotikajo.

»S prijatelji se skoraj nikoli ne morem dogovoriti za srečanje. Danes so vsi tako zelo zaposleni.«

Povezani, pa vendar nepovezani: internetna generacija

Vloga, ki jo ima tehnologija v naši izkušnji človeškega dotika, si zasluži podrobnejši pogled. Več kot 80 odstotkov vprašanih v raziskavi znamke NIVEA meni, da vse več virtualnih povezav zmanjšuje zmožnost empatije, kar vodi v manj dotikov. Druga raziskava je pokazala, da zasloni ne ustvarjajo le fizične, temveč tudi psihološko distanco, saj zabrišejo meje med realnostjo in zabavo ter nas oropajo dovzetnosti za bolečino in potrebe drugih. Ali nam zasloni lahko otežijo tudi branje čustev drugih ljudi? Nekatere študije kažejo, da to drži. Študija iz leta 2014, ki jo je izvedla kalifornijska univerza v Los Angelesu, je razkrila, da so šestošolci, ki pet dni niso bili izpostavljeni tehnologiji, bistveno bolje prebrali človeška čustva kot otroci, ki so imeli reden dostop do telefonov, televizij in računalnikov.
Poleg naših izkušenj z uporabo tehnologije je pomembno tudi, koliko časa porabimo za uporabo tehnologije. Skupno 53 odstotkov vprašanih je dejalo, da je čas, ki ga preživijo na družbenih omrežjih, ovira za fizični dotik, kar še posebej velja za Indijo (70 odstotkov) in Tajsko (69 odstotkov) – deželi, kjer je stopnja uporabe družbenih medijev višja. Sodelujoči v Indiji nam je povedal: »Ko se dvakrat na leto vrnem domov iz velikega mesta, si želim videti svojo družino. Toda moj mlajši brat samo sedi za mizo s svojimi napravami, ne govori z mano in me sploh zares ne pogleda. To je tako žalostno!« Podatki tudi kažejo, da obstajajo pomembne razlike v starostnih skupinah, ko gre za čas, preživet na spletu. Največja razlika je med milenijci in tistimi, ki so stari 50 in več; 65 odstotkov milenijcev je dejalo, da je čas, preživet na družbenih medijih, ovira za fizični dotik, medtem ko je tako menilo samo 33 odstotkov oseb, starejših od 50 let.

Natrpani urniki:
nikoli končana dirka, da bi vse postorili

Naši zasloni pa niso edina stvar, ki je napoti več dotikom. Ugotovitve študije kažejo, da h kolektivnemu pomanjkanju dotikov prispeva tudi nagli tempo našega načina življenja: 72 odstotkov vprašanih meni, da vrednota človeškega dotika ni visoko na spisku prioritet sodobnega življenja, 64 odstotkov pa jih pravi, da so preveč zaposleni, da bi si vzeli čas za povezovanje z drugimi. Sodelujoči na Kitajskem nam je povedal: »S prijatelji se skoraj nikoli ne morem dogovoriti za srečanje. Danes so vsi tako zelo zaposleni.«
To še posebej velja za milenijce (72 odstotkov) in starše (71 odstotkov). Čeprav smo že ugotovili, da ti dve skupini doživljata več dotikov v primerjavi z drugimi, si 76 odstotkov milenijcev in 78 odstotkov staršev še vedno želi, da bi lahko prejemali več objemov.
Ker so ves čas zelo zaposleni in aktivni, se morajo pripadniki teh dveh skupin pogosto zanašati na stike, ki jih omogoča tehnologija, kot nadomestilo za fizični dotik. V dnevnikih dotikov je 51 odstotkov milenijcev in 48 odstotkov staršev dejalo, da so med videoklicem pogladili zaslon s prsti in si pri tem želeli, da bi šlo za resničen dotik.

Družbene norme: vsesplošna zmešnjava glede ustrezne ravni dotika

Poleg uporabe tehnologije in pomanjkanja časa so po mnenju osmih od desetih vprašanih družbene norme tiste, ki lahko ovirajo človeški dotik. To v nekaterih državah velja bolj kot v drugih. Videti je, da je ta ovira močnejša v deželah Commonwealtha, saj 84 odstotkov Britancev, 85 odstotkov Avstralcev in 84 odstotkov Indijcev meni, da so družbene norme ovira za dotik; ta vrednost med vsemi udeleženci znaša 80 odstotkov. Če govorimo na splošno, se ljudje v teh deželah manj dotikajo kot ljudje v južni Evropi in Južni Ameriki, kjer je, na primer, objem in poljub na lice pogosto sprejemljiva oblika pozdrava. Negotovost glede tega, katera vrsta dotika je primerna in ali bo prejemnik dotik vrnil, številne sodelujoče odvrne od vključevanja dotika. Več kot tri četrtine vprašanih je izjavilo, da jih ovirajo občutki negotovosti, na primer da niso prepričani, ali se bo objem ljudem zdel prijeten. Ta številka je bistveno višja – 85 odstotkov – na Kitajskem, Tajskem in v Indiji. 69 odstotkov sodelujočih je dejalo, da so odprti za dotik, vendar vedno počakajo, da druga oseba naredi prvi korak. Te ugotovitve so še posebej izrazite v eni skupini: pri moških.
Skupno 89 odstotkov moških in 88 odstotkov žensk verjame, da je človeški dotik ključnega pomena za srečno in izpolnjeno življenje. Pa vendar se moški soočajo z več osebne negotovosti glede dotika: 76 odstotkov moških je povedalo, da pogosto niso prepričani, koliko fizičnega stika je sprejemljivega, medtem ko to skrbi 71 odstotkov žensk. Več moških kot žensk si želi prejemati več objemov (73 odstotkov v primerjavi s 70 odstotki). Čeprav si želijo več dotikov, pa jih dejansko izkusijo manj; 20 odstotkov moških na dan pred intervjujem ni bilo deležnih nobenega fizičnega stika, pri ženskah je bil ta delež 14 odstotkov.
Moški si očitno želijo več dotikov v vsakdanjem življenju, vendar se počutijo negotove pri tem, da bi storili prvi korak in prejeli fizični dotik. Moški, ki jim je bolj pomembna tradicionalna vloga spolov ali čutijo pritisk pričakovanj družbe, se manj verjetno vključujejo v fizični dotik, saj se bojijo, da bi se to drugim zdelo »žensko« ali »mehko«. Številni se bojijo izraziti svoja čustva ali niso sposobni ubesediti svojih potreb. Drugi se bojijo, da bo njihov dotik interpretiran kot seksualno obarvan ali da bodo zavrnjeni. Nekateri se bojijo biti ljubeči celo do svojih otrok. Očka v Nemčiji nam je povedal: »Resnični mi je neprijetno, kadar moja 12-letna hči želi v javnosti sedeti v mojem naročju. Ne želim, da bi kdor koli mislil, da sem pedofil!«
Ne glede na razlog pa posledica teh negotovosti pomeni, da se moški – z izjemno rokovanja – bolj verjetno kot ženske odpovedujejo ljubečim, platonskim dotikom in s tem vsem koristim, ki jih prinašajo.

Družbene norme so lahko napoti naravnemu človeškemu dotiku

Globalna stopnja strinjanja:
»Družbene norme so lahko napoti človeškemu dotiku.«

Pomanjkanje znanja: ljudje se ne zavedajo fizioloških koristi dotika

Medtem ko so psihološki učinki precej dobro znani, je študija znamke NIVEA razkrila vrzel v znanju večine ljudi glede fizioloških koristi dotika. Ko so jih vprašali o razumevanju fizičnih učinkov, vključno z zmanjšanjem fizične bolečine, močnejšim imunskim sistemom in nižjim krvnim tlakom, so mnogi sodelujoči v globalni študiji dejali, da se teh učinkov ne zavedajo. Več kot tretjina vprašanih ni vedela, da fizični dotik zniža raven stresnih hormonov, in več kot polovica jih ni vedela, da dotik krepi imunski sistem. Kar 86 odstotkom sodelujočih se zdi ta informacija dovolj spodbudna, da bi v svoje vsakdanje življenje vključili več fizičnih dotikov. Torej se zastavi vprašanje: Ali bi se ljudje individualno in kolektivno bolj potrudili z dotikanjem, če bi vedeli, kakšne učinke prinaša?
Naši rezultati kažejo, da je odgovor pritrdilen. Ugotovitve jasno nakazujejo potrebo po bolj pozitivnem družbenem pristopu do teme človeškega dotika. Osupljivih 92 odstotkov vprašanih meni, da bi se morali več pogovarjati o koristih človeškega dotika, 85 odstotkov pa je prepričanih, da bi bilo dobro imeti gibanje, ki bi zagovarjalo »dober dotik« v družbi. Takšni ukrepi bi lahko pomagali izobraziti ljudi o koristnih učinkih dotika, razrešiti zmešnjavo o tem, katere vrste dotika so sprejemljive, in opomniti ljudi, da morajo vključiti več dotikov v svoje življenje. 85 odstotkov vprašanih meni, da bi se morali otroci že v šoli učiti o pomembnosti človeškega dotika, saj bi to pomagalo zagotoviti, da bi bil dotik cenjen vse od otroštva. Ta izjemna podpora rešitvam za pomanjkanje človeškega dotika je enaka v vseh vključenih državah in starostnih skupinah.
Ovire za človeški dotik verjetno ne bodo izginile čez noč, če sploh. Toda z nekaterimi je lažje opraviti kot z drugimi in ozaveščenost naših lastnih dejanj je pomemben prvi korak na tej poti.

O študiji

Študijo znamke NIVEA je izvedlo podjetje Mindline, neodvisni raziskovalni inštitut, kot spletno anketo med 11.198 ljudmi v naslednjih 11 državah (približno 1000 udeležencev na državo): Avstraliji, Braziliji, Franciji, Nemčiji, Indiji, Italiji, Južni Afriki, Združenem kraljestvu, ZDA ter na Kitajskem in Tajskem. Sodelujoči v anketi so bili stari med 16 in 69 let ter so predstavljali reprezentativen vzorec na podlagi spola, starosti, regije in poklicnega statusa. Študija je bila izvedena med oktobrom 2018 in marcem 2019. Pred kvantitativno raziskavo je neodvisni raziskovalni inštitut Happy Thinking People izvedel diskusije fokusnih skupin v 11 državah.