Ambasadorka akcije Podarite nam modro srce: Alenka Žumbar Klopčič

Vaše življenje je prepleteno z dobrodelnostjo in družbeno-odgovornim ravnanjem, pa naj gre za odnos do narave, živali ali soljudi. Ste imeli vselej prirojen čut za pomoč drugim?

Kolikor vem, da. Verjetno me je najbolj ‘zaznamoval’ kužek, ki sem ga kot 9-letnica dobila za božično ‘darilo’ od očeta, mama pa je nato kak mesec kasneje zahtevala, da gre mali Črt od hiše. Na osnovi tega je nastala tudi ena mojih prvih otroških slikanic Črt in Lena, katere sporočilo je, da živalice res ne smejo biti darila. Naravo prav tako spoštujem že od malega, saj čutim, da je to naš dom – doma pa pač ne bi smeli oskrunjat, kajne? In z ljudmi je enako kot z ostalimi bitji na tem planetu – vsak človek si zasluži dostojno obravnavo dokler z morebitnim škodljivim ravnanjem ne poseže v pravice drugega bitja. Tega se sama stalno držim in zatorej sem spoštljiva do vseh bitij, s katerimi se srečam na svoji življenjski poti. Tako enostavno je to!

Ste pobudnica nastanka Zavoda Modri svet za mlade, ki pomaga mladim pri njihovem kariernem razvoju. Kako se je vse skupaj začelo?

Zavod Modri svet za mlade je ustanovila medijska hiša Montel Energetika.NET (za energetiko specializiran medij), ki jo vodim od leta 2010, in del naše dejavnosti na Energetiki.NET je tudi organizacija energetskih dogodkov. Nato pa smo v program dela vključili še organizacijo poletnih medijskih šol, v katerih smo mlade povezovali z energetskimi družbami, s čimer je več kot deset ljudi v štirih poletnih šolah prišlo do neposrednih kariernih priložnosti. Na tak rezultat našega dela na sem prav ponosna, manj pa me veseli dejstvo, da smo denimo lani izvedbo poletne šole odpovedali, ker nismo imeli dovolj prijav mladih – pa čeprav je udeležba brezplačna. No, vseeno pa smo lani prav v prostorih Srečne hiše izvedli to delavnico, s katero pa smo kar konkretno spodbudili mlade k podjetniškemu udejstvovanju.

Ob tem pa ste tudi ustanoviteljica Srečne hiše za otroke v domači Lukovici. Odkod ideja za ta dobrodelni projekt?

Srečna hiša je, po drugi strani, rezultat mojega bolj osebnega angažmaja, saj sem jo ustanovila pred štirimi leti v domači Lukovici (pri Domžalah), kamor sva se z možem preselila leta 2010 in tudi hitro spoznala, da je prav to območje z največ rejniškimi družinami v Sloveniji. Ker sama nisem imela prav lepega otroštva, lahko zelo razumem otroke, ki nimajo trdnega domačega zaledja – pa četudi imajo nekateri otroci super rejnike, ki so že skorajda njihovi starši. Zato sem želela takšnim otrokom in mladostnikom dati občutek, da še obstajajo ljudje, ki jim je mar. Pa smo v okviru Srečne hiše pomagali plačati marsikateri vozniški izpit, nakupili nešteto šolskih peresnic, podarili tudi neprešteto računalnikov, celo pohištvo in otroško opremo ter oblačila. Decembrska pogostitev mladostnikov iz rejniških družin v Srečni hiši je sedaj že stalnica, novoletna obdarovanja otrok iz socialno ogroženih družin, letos pa tudi žensk žrtev nasilja, prav tako. Omeniti moram še nakupe živil za socialno ogrožene družine z območja Domžal v času velikonočnih praznikov, donacije zavetiščem za živali in še bi lahko naštevala.

Da sem Srečno hišo zapeljala pod okrilje Zavoda Modri svet za mlade je bilo povsem naravno, saj se v obeh primerih srečujem z mladimi.

Cilj Srečne hiše je, kot ste zapisali, doseči lokalno veselje za globalno srečo. Na kakšen način s svojim delom narišete otrokom veselje na obraz?

Ker je ena od dejavnosti Srečne hiše, ki nam sploh omogoča dobrodelno delovanje, organizacija rojstnodnevnih zabav, bi rekla, da so te zabave največji razlog za otroški smeh oz. kar krohot pri nas. Podoba, ko bi denimo neka podarjena peresnica ali rabljeno oblačilo narisala veselje na obraz otroka v stiski, pa je lahko pomojem malo popačena, saj je tak otrok v zares hudi stiski, ki je navadno ni mogoče kar izbrisati, sploh pa ne z eno podarjeno rečjo. Tudi ni moj namen doseči pri otrokih iz rejniških ali socialno ogroženih družin neko hvaležnost ali kaj podobnega, pač pa je (moj) iskren namen, kot že omenjeno, dati jim občutek, da je tam zunaj še kdo, ki mu je mar. Sama namreč kot otrok v stiski tega občutka nisem imela.

Kakšna je vaša vloga pri projektu Srečna hiša? Se zgodbe, s katerimi se srečujete, dotaknejo tudi vas?

Absolutno. Sicer ne bi bila tudi botra dvema najstnikoma in ne bi bila prostovoljka v varni hiši. Na svojo vlogo v srečni hiši pa niti ne gledam kot na ‘vlogo’. Jaz sem pač posameznica, ki daje od sebe, kar čuti, da lahko daje in to tistim, ki so po mojem mnenju do tega upravičeni. Žal pa jih je vse preveč za eno osebo, tako da upam, da še koga spodbudim k podobnim dejanjem. Naj vsak malo bolj prisluhne svojemu srcu – seveda zatem, ko bo tudi široko odprl oči in uvidel, kje in kako lahko prispeva za boljši jutri.

Kje vse lahko, po vašem mnenju, prav vsak posameznik najde priložnosti za pomoč drugim?

Vsak, ki ima voljo, lahko verjetno nekje ponudi ‘del sebe’ – bodisi svojo fizično pomoč, bodisi svojo finančno podporo. Enkrat, ko sem med znanci zbirala finančna sredstva za nakup prazničnih živil za pomoči potrebne, me je kolegica plašno vprašala, če 5 EUR šteje, pa sem vedela, da bo to vsaj za en čokolino. Torej ja, vsaka stvar šteje!

No, ne štejejo pa stvari, kot je pokakana kahljica ali pa en pošvendran škorenjček (še par ni bil!), kar so nam tudi že prinesli v Srečno hišo za razdelitev socialno ogroženim. Zaradi takšnih izkušenj smo v bistvu prenehali z javnim zbiranjem stvari, tako da zdaj to počnemo bolj v zatišju in niti ne objavljamo akcij na Facebooku, kot smo to počeli nekoč.

Ker menim, da je še vedno premalo ljudi, ki bi znali pokazati, da jim je mar. Morda pa lahko to skupaj še malo popravimo.