Ambasador akcije Podarite nam modro srce: Rok Križan

Od predsednika države Boruta Pahorja ste prejeli državno priznanje za leto 2014 za delo na področju integracije ogroženih družbenih skupin, ko ste bili stari komaj 21 let. Kaj vam to priznanje pomeni?

Priznanje mi pomeni zelo veliko. Dalo mi je vedeti, da država ceni moje delo in pomoč, ki prispevata k boljšemu jutri posameznikov ali skupin, pri čemer je to prepoznala že v mojih mladih letih. Hkrati pa mi to še toliko več pomeni, ker ceni dejanja, katerim sem se posvetil z vsem srcem in veseljem.

Kdaj ste pričeli s prostovoljstvom in kako?

S prostovoljnim delom v okviru nevladnih organizacij sem začel leta 2009 ali kakšen dan prej. Takrat sem pristopil k Društvu distrofikov Slovenije, hkrati pa sem nudil tudi učno pomoč. Z Društvom distrofikov Slovenije sem bil seznanjen s strani srednje šole, ki sem jo obiskoval, medtem pa sem na različne načine učno pomoč nudil sovrstnikom ali mlajšim. Oboje pa je bilo, kot kaže sedaj, le uvod v svet prostovoljstva.

Na katerih področjih ste najbolj dejavni?

Dejaven sem bil, oziroma sem še vedno, na kar nekaj različnih področjih. Seveda pa se področja razlikujejo od organizacije do organizacije, v kateri sem prostovoljno delo opravljal. Če potegnem črto, sem najbolj dejaven na področju integracije ogroženih družbenih skupin. Poleg pa bi lahko dodal tudi področje učne pomoči ter računalništva, h kateremu sodijo izobraževanja, tehnična pomoč in spletne strani.

S katerimi društvi in zavodi ste sodelovali in še sodelujete?

V preteklosti sem sodeloval z različnimi društvi in zavodi. Z nekaterimi organizacijami sem sodeloval na dolgi rok, z drugimi na krajši, pri čemer je bilo delo tako individualno kot skupinsko, na terenu, v organizacijah in od doma. Danes pa sem v okviru organizacij še vedno aktiven prostovoljec v Društvu distrofikov Slovenije, Domu upokojencev Vrhnika in Izobraževalnem društvu za medije, hkrati pa z veseljem priskočim na pomoč Društvu Sožitje Vrhnika kot spremljevalec na kakšnem taboru ali seminarju, kakšnemu društvu pa občasno nudim tudi tehnično pomoč. Prav tako sem ves čas aktiven na področju neformalnega prostovoljnega dela, ki ga ne izvajam v okviru nevladnih organizacij. V tem primeru pristopi posameznik do mene sam, oziroma mu pomoč ponudim jaz, pri čemer se vrsta oziroma področje pomoči razlikuje od posameznika do posameznika.

Kako ste usklajevali šolo in prostovoljstvo?

Pri usklajevanju šole in prostovoljnega dela ni bilo večjih težav. Edini pogoj za nemoteno udejstvovanje na področju prostovoljstva je bilo sprotno delo za šolo in ostale obveznosti. Posledično je šlo oboje skupaj z roki v roki, brez težav dalje. Seveda so sem ter tja občasno prišli dnevi, ki niso bili najlažji, a z delom, voljo, podporo družine in mislijo na ljudi, ki jim bom lahko pomagal, so le-ti hitro minili.

Kaj ste vi pridobili s prostovoljstvom?

S prostovoljnim delom sem pridobil veliko. Glavna stvar, ki bi jo lahko pri tem izpostavil je, da sem se naučil ceniti življenje še toliko bolj in nanj gledati na drugačen način. Med drugim mi je prostovoljstvo predstavilo različne vrednote, kot so zaupanje, prijateljstvo, sreča in še mnoge druge na še toliko lepši način, kar cenim vsak dan bolj. Prav tako pa bi lahko rekel, da je tudi moja družina postala malce večja kot je bila. K temu je svoj delček prispevala vsaka oseba ali organizacija, s katero sem sodeloval.

Zakaj menite, da bi morali prostovoljstvo izkusiti tudi drugi?

V prvi vrsti se človek nauči ceniti življenje in še bolj spoštovati to, kar mu je bilo dano. Spozna svet, kjer že majhna dejanja lahko pomagajo marsikomu, mu narišejo nasmeh na obraz. Svet, ki na takšen ali drugačen način pokaže, da se da premagati ovire in doseči marsikaj, ko stopimo skupaj. Spozna ljudi, ki cenijo vsak trenutek, ki jim je bil namenjen. In dojame, da je najlepše darilo ob pomoči drugim lepa beseda ali nasmeh in topel objem. Še toliko lepše pa je, ko kot prostovoljec spoznaš še mnoge druge posameznike, skupine in organizacije, ki svoj čas namenijo v različne zgodbe prostovoljnega dela in pomagajo ustvarjati lepši jutri.

Kje vse lahko, po vašem mnenju, prav vsak posameznik najde priložnosti za pomoč drugim?

Praktično kjerkoli! Morda je že na drugi strani ceste nekdo, ki potrebuje pomoč in z upanjem nanjo zre v prihodnost. Prostovoljno delo pa se lahko izvaja tudi na različnih drugih področjih, kot so na primer kultura, šport ali pa informacijske tehnologije. Pri tem pa se seveda od posameznika ne pričakuje, oziroma ne more zahtevati, da temu posveti ves dan, saj se tudi sam sooča z raznimi izzivi in obveznostmi. Ker gre za prostovoljno delo, je čas, posvečen temu, odvisen od posameznikove volje in interesa. Tako je dobrodošla vsaka minuta, ki jo posameznik kot prostovoljec s srcem nameni opravljanju prostovoljne dejavnosti. Prepričan pa sem, da je vsak ali vsaj velika večina posameznikov sposobna prostovoljnemu delu in s tem pomoči posameznikom, skupinam ali organizacijam nameniti občasno vsaj kakšno urico. Potrebno je le imeti voljo in biti pripravljen ponuditi roko.

Preprosto zato, ker otrokom in mladostnikom iz socialno šibkejšega okolja pomaga na poti do izobrazbe. Dandanes živimo v svetu, ko je znanje postalo nepogrešljivo, hkrati pa je še vedno marsikomu težko dostopno. In, četudi posameznik ima možnost, da se izobražuje, je v mnogih primerih prisotna diskriminacija ali številne obveznosti, ki so pogoj za preživetje, zato je izobraževanje primorano biti postavljeno na stranski tir. Za mnoge posameznike je tako lahko ta dobrodelna akcija tista lučka na koncu predora, ki jim bo omogočila lepšo prihodnost. Hkrati pa podpiram to akcijo tudi zato, ker kaže, kako znamo ljudje majhne države, kakršna je Slovenija, stopiti skupaj in pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. Tovrstna dejanja bom podpiral vedno in bil z največjim veseljem del njih.